Facebook
Twitter
YouTube

Poplave

Poplave se razlikujejo:

Na Slovenskem poplave ogrožajo več kot 300 000 hektarjev površin. Največji del poplavnega sveta (237 000 ha) je v ozkih dolinah vzdolž hudourniških grap.

Na zemljevidu so glavna poplavna območja

Ogroženost zaradi poplav ni odvisna le od višine vodnega vala, temveč tudi od njegovega trajanja. Dolgotrajna visoka voda razmoči nasipe, ki lahko popustijo ali se celo porušijo, vodi pa se s tem odpre prosta pot do rodovitnih polj in naselij.

V Sloveniji imamo pet vodnih območij:

vodno območje Mure:

  1. mejna Mura na odseku, ki meji z Avstrijo, skupaj s pritokom Kučnica
  2. notranja Mura: od Kučnice do meje z Madžarsko
  3. Ledava s Krko na območju Slovenije in s Kobiljskim potokom
  4. Ščavnica

vodno območje Drave:

  1. Drava 1: od državne meje pri Viču do jezu v Melju (Maribor)
  2. Drava 2: od jezu v Melju do meje s Hrvaško pod Središčem
  3. Pesnica
  4. Meža z Mislinjo
  5. Polskava
  6. Dravinja

vodno območje Save:

  1. Sava Dolinka
  2. Sava Bohinjka
  3. Sava 1: od Radovljice do Medvod
  4. Sava 2: od Medvod do Zidanega mosta
  5. Sava 3: od Zidanega mosta do Bregane
  6. Tržiška Bistrica
  7. Kokra
  8. Kamniška Bistrica
  9. Savinja
  10. Paka
  11. Voglajna
  12. Sotla
  13. Sora
  14. Ljubljanica
  15. Pivka
  16. Temenica
  17. Mirna
  18. Krka
  19. Kolpa

vodno območje Soče:

  1. Soča, pritoki Koritnica, Učeja, Nadiža, Reka, Idrija
  2. Bača
  3. Idrijca
  4. Vipava

vodno območje obalnega morja s pritoki:

  1. Reka (Notranjska)
  2. pritoki Jadranskega morja (Dragonja, Badaševica, Rižana, Osapska Reka) in drugi neposredni pritoki Jadranskega morja
  3. obalno morje

Največ površinskih vodotokov je v Podravju (1,88 km/km2), najmanj pa v slovenskem delu porečja Kolpe (0,53 km/km2).

Rečni režim pomeni nihanjevodnega stanja med letom, ki je predvsem posledica časovne razporeditve padavin, izhlapevanja in zadrževanja podzemnih voda. Višek vodnega stanja se zato ne ravna povsod in popolnoma po višku padavin.

V Sloveniji so štirje osnovni tipi rečnih režimov:

A - snežni (nivalni) režim
B - snežno-dežni (nivo-pluvialni) režim
C - dežno-snežni (pluvio-nivalni) režim
D - dežni (pluvialni) režim

Snežni režim imata reki Mura in Drava. Zanj sta značilna po en maksimum in minimum. Vode so običajno nadpovprečno visoke aprila; najvišjo raven dosežejo pozno pomladi ter ostajajo take vse do julija.

Snežno-dežni režim je značilen za vodotoke visokogorskega sveta in predgorja Slovenije (Julijske Alpe, Karavanke, Kobansko, Pohorje). Pri daljših vodotokih, ki imajo veliko zaledje v visokogorju, je značilnosti snežno-dežnega režima videti še daleč po njihovem toku navzdol; na Savi do sotočja Ljubljanice, na Soči do sotočja Idrijce in na Savinji do Nazarij. Značilni sta dve najvišji in dve najnižji ravni. Prva se pojavi pozno spomladi, praviloma maja ali celo junija, druga, novembrska, pa je ponavadi manjša.

Za dežno-snežni režim je značilno, da je primarni višek aprila, lahko marca ali celo maja, sekundarni pa je vedno novembra, nato pa še decembra. Ta režim ima dve različici:

Dežni režim je značilen za vodotoke v Primorju, zlasti Dragonjo, Rižano, Reko in Pivko. Vode postanejo visoke novembra in ostanejo take do aprila; najvišje so novembra.

Odtočnost rek je predstavljena na tej karti.

Odtočnost rek je razmerje med količino padavin in odteklo vodo ob upoštevanju povprečne količine padavin. V Pomurju, kjer je malo padavin in veliko izhlapevanje (evapotranspiracija), je najmanjši odtočni količnik 25 %, v Posočju pa znaša povprečni odtočni količnik 73 %.

V Sloveniji pade na leto povprečno 1567 mm padavin oziroma 1005 m3/s ali 31 693 680 000 m3 vode. Od tega na leto izhlapi 417 m3/s (650 mm) ali 13 150 512 000 m3, kar predstavlja 41,5 % vseh padavin.

Za posamezna območja Slovenije so značilne zelo velike razlike v količinah padavin. Letne vrednosti se od zahoda proti vzhodu zelo znižujejo, spreminja pa se tudi čas maksimalnih padavin. V zahodni Sloveniji so poleg izjemno velikih vrednosti letnih količin rekordne tudi količine dnevnih padavin. Tako so v Posočju izmeriliže več kot 400 mm padavin na dan in več kot 100 mm na uro.

Na prostorsko in časovno porazdelitev padavin močno vpliva zemljepisna lega Slovenije in njena velika reliefna razgibanost. Največ padavin pade ob prodorih vlažnega in sorazmerno toplega zraka iz Sredozemlja. Ob gorskih pregradah se zrak dviguje in ohlaja, tedaj pa se iz njega izloča vsa odvečna vlaga. To je vzrok, da je največletnih padavin v zahodnih predelih Julijcev in v krajih, ki ležijo na dinarsko-alpski pregradi, drugi, nekoliko manjši maksimum pa je v Kamniško-Savinjskih Alpah. Skupna letna količina padavin se z oddaljenostjo od morja proti severovzhodu države manjša in doseže v krajih blizu meje z Madžarsko povprečno skupno letno količino nekaj manj kot 900 mm. V najbolj namočenih krajih Slovenije pade približno štirikrat več padavin kot v najbolj suhih, kar je razvidno iz padavinske karte Slovenije.

Poplavna območja

Poplave se na posameznih vodotokih pojavljajo v določenih časovnih presledkih. Glede na povratno dobo visokih voda ločimo naslednje poplavne linije:

Ogroženost občin zaradi poplav je predstavljena na naslednji karti.

Najobsežnejša poplavna območja so v nižinsko-ravninskih predelih severovzhodne in subpanonske Slovenije, v predalpskih dolinah in kotlinah, ki odmakajo Šavrinsko gričevje in hribovje ter na ravnicah ob Ledavi, Muri in Ščavnici. Drava pod Mariborom je obdana s prostranim poplavnim svetom, tudi vsi njeni pritoki na široko preplavljajo kmetijske površine (Pesnica, Polskava, Dravinja).

Vzhodna in osrednja Dolenjska z Belo krajino ima več manjših poplavnih predelov ob Kolpi, Krki, Temenici, Mirni in ob njihovih pritokih. Ljubljansko barje, ki je na meji med alpskim in dinarskim gorskim sistemom, pa je najobsežnejše poplavno območje.

Vsakoletne poplave zalijejo okrog 2 300 hektarjev površin. Več kot polovica (54 %) vsega poplavnega sveta je v porečju Save, ki mu pripada 58 % ozemlja države. V porečju Drave je 42 % poplavnih površin, v porečju Soče in pritokov pa 4 %.

Skupni vzroki katastrofalnih poplav so:

Iz zgodovinskih virov ter poznejših sistematičnih opazovanj so znane katastrofalne poplave na slovenskih tleh iz leta 1550 na Celjskem, 1851. leta na Radeljskem polju, Falski pečini, na Lentu v Mariboru in na Ptuju, 1901. leta na območju Slovenije (poplavljale so Sava Bohinjka, Selška in Poljanska Sora, Krka, Temenica, Idrijca, Bača, Savinja, Hudinja, Voglajna; poplave so bile tudi na Ljubljanskem barju. Porušenih je bilo precej mostov, poplavljena mestna jedra; v Celju je voda segala tudi do 1 m visoko), 1910. leta na Štajerskem, 1923. leta v povodju Soče, Save in Savinje, 1925. leta v Pomurju ter na Štajerskem in Koroškem, 1926. leta na Celjskem in nekaterih drugih območjih, leta 1933 na Ljubljanskem barju, Cerkniški in Ribniški ter Dobrepoljski in Struški dolini, dolini Krke, spodnje Save ter v Celjski kotlini, 1954. leta v Celjski kotlini in Krškem, 1972. na območju Ledave in Ščavnice s pritoki, 1990. leta v večjem delu Slovenije (poplavljale so zlasti reke Sava pri Radečah, Sora, Kamniška Bistrica in Savinja, ki so dosegle največji pretok s povratno dobo 100 let) ter 1998. leta, ko je pas močnih padavin zajel območje od Koprskega primorja čez kraške planote, Ljubljansko barje, prek Tuhinjske doline in porečja Drete do širšega območja Celja in naprej čez Haloze (porečje Dravinje) do sosednje Hrvaške.

Nekatere ugotovitve